Ne zanimajo me klasične iniciacijske zgodbe, polne križev in težav, prek katerih junak odkrije samega sebe. Tak scenarij se mi zdi preveč obrtniški, preveč predvidljiv, brez presenečenj in na koncu koncev povsem nepristen. Široko je zgolj potovanje, z vsem, kar ta beseda pomeni v smislu nepredvidenega, naključnega in na videz nesmiselnega, kot so denimo tiste male čarovnice v filmu. Te ne igrajo nobene posebne vloge, pa vendar Julijino pajdašenje z njimi pusti trajen vtis. Gledalci si lahko o tem pajdašenju mislijo, kar hočejo. Menim, da je to bistvo življenja. Vsak dan se nam dogajajo banalna srečanja in včasih preizkušnje, ki nas gradijo in rušijo, ne da bi se tega takrat zavedali. Najudarnejši dogodki niso vselej tudi najpomembnejši.

Kot režiser sem obseden z uprizarjanjem nevidnega: upodobiti veter v animaciji je neznanski izziv! […] Ne zanima pa me samo veter kot tak, temveč vse, kar predstavlja. Veter je zrak, ki nas obdaja, dih, zaradi katerega lahko govorimo in pojemo. Brez dihanja ni življenja. In navsezadnje je tisto, čemur v katoliški veri pravimo »Sveti Duh«, obstaja pa tudi v vseh drugih religijah. Ta ideja je vsebovana v enem ključnih prizorov filma, ko Široko vdihne življenje Selmi, ne da bi se je dotaknil, in jo tako oživi. Veter je navzoč v različnih oblikah: kot prisotnost oblakov na nebu, kot poosebljenje viharja, zvoka, glasbe …«