Kako se je rodila ideja za to zgodbo?

O človekovi duši je bilo veliko napisanega, in to kljub temu, da niso njenega obstoja nikoli dokazali, zelo redki literati pa so pisali o dušah živali. To se mi že od majhnega zdi krivično. Ko nam je umrl hrček in smo ga pokopali, je bila moja sestrica zelo žalostna, zato sem si izmislila zgodbico o tem, kako duša našega hrčka odpotuje v živalska nebesa in kaj vse tam najde. Sestrico je to pomirilo, zato sem se odločila, da bom, ko odrastem, napisala knjigo o našem hrčku in njegovi pustolovščini v nebesih. Nazadnje pa je hrček postal miška.

Zakaj ste želeli povedati to zgodbo?

Skoraj vsi otroci se radi zabavajo in skoraj vsi otroci se sprašujejo, kaj pomeni smrt in kaj se zgodi po smrti. Odločila sem se, da to dvoje združim in napišem zabavno knjigo o smrti, pa tudi o prijateljstvu, natančneje o nemogočem prijateljstvu. Samo ugibamo lahko, kaj se zgodi po smrti, zato me niso skrbeli očitki literarnih kritikov, da sem se preveč oddaljila od realnosti ali da sem si izmislila nerealističen scenarij ali neprepričljiv konec. Pisanje te knjige je bila ena najboljših izkušenj, ki sem jih doživela kot avtorica. Bilo je, kot da bi se odpravila na pustolovščino, na lov za zakladom.

Zgodba o miški in lisjaku je v literaturi klasika. V čem je vaša zgodba drugačna?

To ni klasika, je moja avtorska zgodba. Tudi v drugih knjigah sem se držala tega, kar me zanima in kar hočem povedati, ne glede na to, ali sem pri tem ubrala pot, ki je bila prehojena že neštetokrat, in ali ta pot spoštuje določene umetniške in družbene omejitve ali jih ruši. Liki v moji zgodbi niso simboli ali nadomestki za teorije, ki jih hočem razdelati. So posamezniki. Rada bi, da jih otroci sprejmejo kot take in do njih kaj začutijo. Vzbujanje empatije, doživljanje čustev, to je bilo zame vedno najpomembnejše.

Film po vizualni plati združuje stop animacijo lutk v fizičnih okoljih, digitalno 3D animacijo za nekatere živali in žuželke, ki letijo ali plavajo, ter posebne učinke, ki povezujejo fotogrametrijo, računalniško slikanje in digitalno videomapiranje, za sekvence v Gozdu vseh gozdov.

Lutkovna tehnika

Vsaka lutka ima členjeno jekleno ogrodje, ki animatorjem omogoča, da jo premaknejo v želeni položaj ali ustvarijo želeno gibanje. Vsako kovinsko ogrodje je bilo prekrito s tkanino in/ali krznom. Animirali so tudi vsako glavo (ali dele glave), da so ustvarili ustrezne izraze na obrazu in premike čeljusti ter tako uskladili govor z odpiranjem ust. V 14 mesecih so na 8 vzporednih lokacijah posneli več kot sto lutk v več kot 80 različnih scenografijah.

3D animacija

Medtem ko je potekal ta obsežni podvig z lutkami, so vzpostavili digitalna animacijska orodja za množične prizore, akcijsko sekvenco v predoru in za like, ki so leteli ali plavali, na primer majske hrošče in kita, pa tudi za metulje, netopirje, kresničke, ribe ipd.

Pri uporabi digitalnih orodij so morali paziti, da bodo ohranili izvirne svetove, ki sta jih ustvarila Jan in Denisa, ter tradicionalni vidik stop animacije, obenem pa ustvarjalcem omogočili, da izrazijo svojo kreativnost, ne da bi jih pri tem skrbelo za tehnično plat izdelka kljub kompleksnosti velikega števila nalog v produkcijskem procesu (3D sledenje, ozadja, 3D animacija, posebni učinki, združevanje, kompoziting).

- posebna omemba žirije in nagrada občinstva, MFAF Anifilm 2021
- nagrada za animirani celovečerni film, Mednarodni filmski festival za otroško in mlado občinstvo SCHLiNGEL 2021
- zlata čaša za najboljši animirani film, MFF Šanghaj 2021
- izbor za sekcijo Obzorja, MFF Karlovi Vari 2021
- MFAF Annecy 2021
- nominiran za Najboljši celovečerni animirani film za Evropske filmske nagrade 2021