Pri tem filmu sem hotel pokazati ljudi med delom, ljudi, ki so v Franciji gradili našo infrastrukturo: predore, ceste, mostove, jezove; ljudi, ki so brez skrivanja ostali povsem nevidni. Osvetlil sem to zgodbo, ki se začne v ednini in zelo hitro preide v množino. Naj smo Poljaki, Španci, Portugalci, Indijci, Vietnamci ali Severnoafričani, je preteklost del naše DNK. Hotel sem pričati o tem, »kako smo takrat sprejeli vse tujce«, v čemer se zrcali tudi današnji čas. /…/ Pod površjem bolečine, ki jo prinaša osebna zgodba, sem odkril osupljivo potovanje, o katerem pripoveduje film. Rad bi poznal Luigija, svojega dedka, vendar ga nisem. Poznal pa sem babico Cesiro … Imel sem dvanajst let, ko je umrla, klical sem jo 'babi'. Zame se je babi taka že rodila, tam pri plinskem štedilniku, oblečena v črno, z rokami v polenti. Hotela je biti bolj francoska od Francozov, zato je nikoli nisem slišal govoriti italijansko. Z njo je kuhinja pela že od jutra s polento in mlekom, polento in zajčjo obaro opoldne ter polento iz pečice zvečer. In potem sem ugotovil, da je bila babica, še preden jo je kdo klical babi, Cesira, da je bila mlada in lepa, da je nosila barve, da je bila zaželena in ljubljena. /…/ Cesira je postala 23 cm visoka figurica, ki jo vidimo v filmu. Ko sem ji zastavljal vprašanja, mi je povedala svojo zgodbo, o svojem življenju v Italiji, o tem, kako je spoznala Luigija, o odpovedani poti v Ameriko, o tem, zakaj Francija ….